Na mednarodni znanstveni konferenci ob prvem praznovanju mednarodnega dneva jam in krasa, ki je potekala 13. septembra 2026, v Postojni, je sodeloval tudi muzejski svetnik dr. Slavko Polak, kustos biolog Notranjskega muzeja Postojna. Na konferenci je predstavil bolj natančne zoo-geografske meje Dinarskega krasa na osnovi raziskav genoma jamskih hroščev. V pogovoru je povzel tudi spoznanja zadnjih desetletij o tem, da so jamski hrošči v teh kraških jamah precej starejši, kot pa so pred metodami genetskih analiz (npr. verižna reakcija s polimerazo ali t.i. metoda PCR) raziskovalci jamskega sveta predvidevali prej.
V okolju kraškega podzemlja so ekološke razmere ekstremne in za uspevanje živega sveta skrajno neugodne. Zaradi cikličnih podnebnih sprememb, zlasti izrazitih aridizacij (izsuševanj), so se predstavniki nekaterih živalskih skupin v milijonih letih svoje evolucije, naselili in se prilagodili na življenje v negostoljubnih okoljih kraškega podzemlja.
Podzemlje Dinarskega krasa velja za enega od vrstno najbogatejših podzemeljskih ekosistemov na svetu. Med temi organizmi predstavlja skupina tu živečih hroščev podzemljarjev (Leiodidae: Cholevinae: Leptodirini) eno največjih evolucijskih praskupin, ki so se od tu širile po ozemlju sedanje Evrope.
V Postojnski jami je domačin Luka Čeč leta 1831 našel 0,7 cm velikega jamskega hrošča in ga dal kustosu Deželnega muzeja, grofu Hochenwartu, ta pa ga je dal opisati Ferdinandu Jožefu Schmidtu, pobudniku naravoslovne dejavnosti na Kranjskem. Gre za prvi znanstveni opis kakšne podzemne živali do takrat, in tako je bil Schmidt tudi začetnik biospeleologije nasploh. Schmidt je hrošča poimenoval drobnovratnik in po nemško Enghalskäfer ter mu dal znanstveno ime po omenjenem kustosu Leptodirus hochenwartii.
V raziskavi je Polak s kolegi molekulsko analiziral
147 vzorcev podzemljarjev in zajel 116 rodov te skupine hroščev iz zahodne Palearktike. Svoje izsledke je delil v
pogovoru Ugriznimo znanost, ki ga lahko poslušate
na povezavi.
Notranjski muzej Postojna
